Blog

Na svojem blogu približno enkrat mesečno objavljam svoja razmišljanja, predstavljam zanimive posameznike in podobno. 

Slovensko šolstvo je dobro. A ne brez težav.

Mar 28, 2020 | Branje

Če sem pošten, pravzaprav ne vem, zakaj me razmere v šolstvu tako močno zanimajo, kot me. Mogoče prav zato, ker sem bil tako kot mnogi drugi s šolstvom sicer na splošno zadovoljen, vendar pa sem istočasno bil v osnovni in srednji šoli priča številnim situacijam, za katere vem, da bi šolstvo vendarle moralo delovati ali se odzvati drugače. Trenutno mi najhitreje pride na pamet delo po skupinah, ki se v teoriji sliši super. V nadaljevanju bom predstavil knjigo v dveh delih, ki celostno obravnava težave v slovenskih osnovnih šolah ter nakaže morebitne rešitve zanje.

Take stvari v (slovenskem) šolstvu niso redki dogodki oziroma izjeme, temveč nekaj, kar se dokaj pogosto dogaja, četudi se ne bi smelo. Osnovna šola je tista, ki ponuja učencem storitve izobraževanja, nobena skrivnost pa ni, da učenci, torej uporabniki storitve in njihovi starši s temi storitvami niso zadovoljni, kar kaže na to, da je treba določene stvari v sistemu in šolstvu spremeniti.

Toliko za uvod. V branje sem dobil knjigi z naslovom Šola, kam greš?, ki ju je napisala Marjana Škalič. Prva je posvečena kritiki šolskega sistema kot takega in predstavitvi alternativ, druga pa skuša celostno obravnavati osnovno šolo v Sloveniji ter nakazati rešitve za probleme, ki se v njej pojavljajo.

 

Najprej si poglejmo, kdo pravzaprav je avtorica, torej Marjana Škalič, in s čim se ukvarja.

 

Marjana Škalič

Marjana Škalič je po izobrazbi psihologinja z dodatnimi znanji s področja psihoterapije, sicer pa je mati treh otrok. Od novembra 2015 dalje vodi blog z naslovom Kje vas čevelj žuli – Šolstvo ter vodi istoimensko skupno na Facebooku. Prek te skupine je vsakodnevno v stiku s številnimi zgodbami iz šolstva, poleg tega pa redno spremlja najnovejša dognanja o šolstvu doma in v tujini. Povezavi do bloga in skupine so na dnu prispevka.

Avtorica v uvodu k prvi knjigi opozarja, da v knjigi nikakor ne gre za njene osebne ali družinske travme, ki bi jih lahko imela glede izkušnje šolstva, saj imajo v njeni družini kar nekaj odličnih izkazov in nobenega neuspeha, niti delnega, kot je na primer popravni izpit. V knjigi gre torej za navajanje dejstev, ki so podkrepljena s strokovnimi viri ter izjavami učencev, učiteljev, pedagogov in staršev.

 

Vsebina

Kot omenjeno že v uvodu, sta knjigi dve. Prva nosi podnaslov Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ, druga pa Osnovna šola v Sloveniji – problemi in rešitve

Knjiga je ob upoštevanju dejstva, da gre za zelo kompleksno temo napisana zelo dobro strukturirano. V prvem delu tako avtorica najprej našteje in predstavi nekaj temeljnih značilnosti klasičnega šolskega sistema, nato se posveti kritikam le-tega in kritikam ocenjevanja. V drugem delu pa predstavi nekaj možnih alternativ klasičnemu šolskemu sistemu, ki so deloma dostopne ali v uporabi tudi pri nas.

 

Šolski sistem, kot ga poznamo v Sloveniji, smo prevzeli po Prusiji in v teh dvesto letih so se glavne značilnosti ohranile, na primer šolske ure po petinštirideset minut, delitev znanja po področjih, da so vsi učenci v skupini so enako stari in podobno. Gre za sistem, kjer učitelj naprej predava, potem pa pri učencih preverja in številsko ocenjuje znanje. Pred dvema stoletjema so bile razmere v družbi in svetu bistveno drugačne kot so danes, zaradi česar je nujno, da se tudi v šolstvu zgodijo večje spremembe kot zgolj “kozmetični popravki”, ki se odvijajo skozi ves čas. V šolah še vedno vzgajamo predvsem poslušnost, ki v današnji družbi ni več želena lastnost. Danes se zahtevajo kritično razmišljanje, kreativnost, domišljija, zmožnost samostojnega iskanja rešitev in podobno. Šolstvo se temu še ni prilagodilo.

Poleg tega, kot temu pravi avtorica osnovno šolstvo vsekakor ni učinkovito zaradi učenja na pamet. Veliko večino znanja namreč pozabimo takoj po opravljenem spraševanju, testu ali maturi. Resničnega znanja ostane bolj malo. Šolstvo (pre)malokrat priznava, da se velika večina učenja v resnici ne zgodi v šoli, temveč povsod drugje. Praktičnih stvari, kot so na primer (poslovno) komuniciranje, samostojno reševanje težav in podobnih veščin, ki jih v enaindvajsetem stoletju enostavno nujno potrebujemo, ne učimo. Prav tako ni dokazov, zakaj bi bilo učenje najučinkovitejše na način, kot poteka v šolah – v ravno postavljenih vrstah, kjer je komunikacija med učenci večino časa prepovedana in kaznovana. Šole torej, kot pravi tudi avtorica, niso narejene za učenje. V veliko primerih so prav nasprotje od idealnega učnega okolja. Veliko je torej razlogov, da učenci v šolah nehajo biti radovedni in se nehajo zanimati za svet okoli sebe. Šola jih ne nauči postavljati vprašanj, temveč jim samo posreduje odgovore na vnaprej predvidena vprašanja, ki se jih morajo nadudlati na pamet.

Šola je prostor, kjer vse učence spodbujamo k temu, da postanejo čimbolj podobni nekemu povprečju, saj je izstopanje v pozitivni ali negativni smeri kaznovano – formalno in neformalno. Šola je prav zaradi učenja na pamet in ocenjevanja zgolj določenega znanja prostor, kjer se otroke poneumlja, šole pa se pogosto obnašajo, kot pravi avtorica, kot da v resnici niso šole, temveč “gojilnice ubogljivih državljanov”. V knjigi je sicer navedenih deset veščin, ki jih v enaindvajsetem stoletju nujno potrebujemo, jih pa v osnovni šoli ne pridobimo:

  1. Sposobnost samostojno definirati probleme.
  2. Sposobnost zastavljati vprašanja, ki spodbijajo splošno sprejeta stališča.
  3. Sposobnost delati brez vodstva.
  4. Sposobnost delati povsem samostojno.
  5. Sposobnost prepričati druge, da je naša odločitev prava.
  6. Sposobnost javno razpravljati o problemih in tehnikah.
  7. Sposobnost reorganizirati podatke v nove vzorce.
  8. Sposobnost izločiti nepomembne informacije.
  9. Sposobnost razmišljati dialektično.
  10. Sposobnost misliti induktivno, deduktivno in hevristično.

Otrok se rodi s prirojeno željo po učenju in po pridobivanju znanja in veščin. Vendar pa se vse do prihoda v osnovno šolo nikoli ne uči tako, da bi bil za svoje sposobnosti nagrajen ali kaznovan. Otrok ima naravno motivacijo, da se nečesa nauči, kar pozneje v veliki meri izgubimo. Otrok si na primer želi shoditi, pa ne zato, ker bi bil za to nagrajen, temveč zato, ker si tega želi sam. Gre torej za notranjo motivacijo, ki je vedno v obratnem sorazmerju z zunanjo motivacijo. V kolikor smo za neko vedenje nagrajeni, to pomeni, da nam to dejanje najverjetneje kmalu ne bo več všeč, temveč bomo nanj gledali kot na neko obveznost, muko. Na primer mnogo otrok ne želi brati več kot jim je bilo naročeno za domačo nalogo. Preberejo zgolj toliko, kot je potrebno za izpolnitev na primer bralnega lista, pa četudi so prej radi brali. Šole so na te načine v bistvu prostor, kjer vzgajamo nebralce.

 

V naravnem učenju se otroci različnih starosti učijo skupaj ter si pomagajo med seboj. Starejši so lahko mlajšim v pomoč in zgled ter čutijo naravno potrebo po tem, da mlajše od sebe naučijo nečesa novega. Tega v naših šolah ni.

Ena večjih težav v klasičnem šolstvu je tudi medvrstniško nasilje. Šole imajo tako glede tega kot tudi številnih drugih zadev zelo obrambno držo. Velikokrat za nasilje okrivijo žrtev in pogosto slišimo, da se starši preveč vtikajo v šolstvo in delo učiteljev. Dejstvo pa ostaja, da je šola tista, ki posega v prosti in družinski čas učencev in njihovih družin z domačimi nalogami. Starši in ne šola so tisti, ki primarno skrbijo za vzgojo svojega otroka, zato je pogovarjanje o tem s šolo nekaj, kar bi morale šole spodbujati namesto zatirati in nehati valiti krivdo za na primer grdo vedenje drug na drugega.

Težava v slovenskem šolstvu je tudi sporočanje otrokom, da niso dovolj dobri in kaznovanje zgolj zato, ker so otroci. V knjigi je opisan primer, kjer so učenci dobili za domačo nalogo, da napišejo deset povedi. Eden izmed učencev se je trudil in pisal dolge povedi, zaradi česar je imel več napak kot drugi. Učiteljica se za dolge povedi sploh ni zmenila, temveč je vedno zgolj kritizirala in opozarjala glede števila napak. Učenca je po nekem času motivacija do pisanja daljših stavkov minila in začel je pisati kratke stavke brez napak. Kaj rečemo, če nekdo nekaj pozabi? Če je to odrasel, mu bomo rekli, da se bomo že kako drugače znašli. Če to naredi učenec, je odvisen od milosti in nemilosti učitelja. Bo samo opozorjen, bo dobil neopravičeno uro, minus? Učitelji imajo glede tega veliko moč, se pa velikokrat premalo zavedajo, kako pomembno vlogo imajo v življenju otroka ter da s kaznovanjem v resnici avtoriteto izgubljajo, ne pridobivajo.

 

Kritike ocenjevanja

Poseben del knjige je posvečen tudi kritikam ocenjevanja. Dandanes znanje ocenjujemo na podlagi Gaussove krivulje z ocenami od ena do pet. Učenje je razbito v tisoče ciljev, ki jih lahko številsko ovrednotimo in merimo. Učenje v šoli je tako usmerjeno zgolj v razvoj leve polovice možganov. Take podatke o znanju nekoga sicer res lahko z lahkoto primerjamo med seboj, vendar pa obenem zanemarjamo resnične dimenzije znanja in njegovo kvaliteto. Po mnenju avtorice je ocenjevanje v osnovnih šolah mogoče nadomestiti z različnimi mapami izdelkov, portfolijev in podobnih načinov ter da je mogoče na ta način postopoma popolnoma odpraviti birokratsko ocenjevanje, kot je v uporabi in veljavi dandanes. Z ocenjevanjem otrokom namreč priskutimo učenje, zaradi česar ti učenci izgubijo voljo do učenja. Testi in spraševanja vedno preverjajo zgolj določeno vrsto in količino znanja. Velikokrat je učenčeva ocena bolj kot od znanja odvisna od sreče.

Alternative klasičnemu šolskemu sistemu

V knjigi so predstavljene nekatere alternativne možnosti, prek katerih lahko nekdo pridobi osnovnošolsko izobrazbo. Nekatere med njimi so prisotne tudi pri nas. Na tem mestu se v te alternative ne bom spuščal, prav pa da opozorim, da obstajajo na primer waldorfska pedagogika, Ferrerjeva moderna šola, pedagogika Montessori, Svobodna demokratična šola Summerhill, Freinet in gibanje za moderno šolo in tako naprej. Pri nas zasebno šolstvo ni razvito in število vpisanih otrok v take šole je skorajda zanemarljivo. Izredno malo je takih staršev, ki svoje otroke šolajo doma, je pa to pri nas dovoljeno. Otroci, ki se šolajo doma ali v šoli s programom, ki ni priznan, morajo na svoji matični šoli ob koncih šolskega leta opravljati preizkuse znanja iz določenih predmetov. Da bi se alternativne oblike šolanja lahko razširile bi morali urediti financiranje teh šol, preseči odpor do vsega drugačnega, zaupati v prirojeno zmožnost otrok za samovodeno učenje in pridobivanje znanja, zavreči stare paradigme, doumeti povezavo med svobodo in odgovornostjo ter pregnati strahove, pravi avtorica. Vprašanje, ki se meni osebno pojavlja na tem mestu je sicer, ali si tega pravzaprav sploh želimo.

 

Drugi del

V drugem delu knjige se avtorica sistematsko loteva največjih težav v slovenskem šolstvu in niza morebitne rešitve zanje. Dotakne se tem, ko so ocenjevanje, domače naloge, delo z nadarjenimi, socializacije v osnovnih šolah, duševno zdravje učencev in učiteljev, paradigme v šolstvu in kaznovanja. 

 

Drugi del knjige se začne s kritiko ocenjevanja določenih predmetov, kot so na primer glasba, šport in likovni pouk. Ocenjevanje velikokrat ni korektno, gre za iskanje dlake v jajcu ter se uporablja kot sredstvo discipliniranja. Veliko učencev je “kazensko vprašanih” zato ker so na primer klepetali pri pouku, vendar so vprašani težja vprašanja, kot če bi bili redno vprašani. Po pravilniku obnašanje ne bi smel biti sestavni del ocene.

Posebno poglavje v našem šolstvu so domače naloge. To je eden izmed načinov, na katerega šolstvo vdira v družinsko in zasebno življenje ter nalaga naloge za katere bodo, če jih ne bodo naredili dovolj dobro, kaznovani, čeprav naj domače naloge ne bi bile obvezne. Domača naloga je največkrat za vse učence enaka, čeprav tak način dela ni primeren. Nekdo, ki mu gre snov slabo, domače naloge ne bo mogel opraviti, ali pa se bo (na primer pri matematiki) celo naučil računati narobe, zaradi česar se bo pozneje še toliko težje naučil pravilnega načina ali pa ga bo domača naloga še dodatno zmedla. Po drugi strani tudi za odlične učence domača naloga ni smiselna. Zakaj bi moral nekdo, ki računanje obvlada, doma narediti še sto računov? Domače naloge istočasno ne vplivajo nujno pozitivno na razvoj delovnih navad.

Največkrat kot slabost izobraževanja na domu izpostavljamo pomanjkanje socializacije, v resnici pa v osnovnih šolah velikokrat vladata agresija in medvrstniško nasilje. Poleg tega se tudi učitelji na učence spravljajo z grožnjami, kaznimi in se nanje izživljajo. V osnovni šoli smo torej lahko priča normalizaciji negativnih vedenjskih vzorcev. Seveda je pri izobraževanju na domu treba namensko skrbeti za socializacijske stike, pa vendarle socializacije v klasičnih šolah ne gre idealizirati. Bolj kot za socializacijo gre za prisilno druženje z osebami iste starosti. V vsakodnevnem življenju vedno živimo in komuniciramo z ljudmi različnih starosti – mlajših in starejših od nas.

Mnogokrat slišimo argument, da se morajo otroci navaditi na določeno mero nasilja in maltretiranja, vendar pa sam ne vem, zakaj bi se na take stvari morali privaditi, saj maltretiranje, mobing in tako dalje ne bi smeli biti nekaj normalnega. Otrok se mora znati postaviti zase, česar pa se ne naučimo tako, da smo vsak dan podvrženi maltretiranju, temveč tako, da se zavestno naučimo delati na sebi. V šolah učenci preživijo več kot tretjino budnega časa in zato, da bi se lahko dobro učili, se morajo v šolah počutiti dobrodošle in sprejete. Do nasilja v šolah prihaja tudi tistih šolah, kjer poudarjajo, da “imajo do nasilja ničelno toleranco”. Tako kot v drugih šolah imajo tudi tam ničelno toleranco do malenkosti, obenem pa ignorirajo velike konflikte in probleme.  Šola ima na otrokov duševno zdravje ogromen vpliv. Če ima otrok probleme tako doma kot v šoli, lahko njegovo življenje pristane na nitki. Tudi zato obstaja potreba po drugačnih kriterijih za vpis na pedagoško fakulteto. Trenutno je pogoj zgolj uspeh v zadnjih dveh letnikih srednje šole in število zbranih točk na maturi. Določene lastnosti, kot so na primer sposobnost empatije, sočustvovanja in druge pomembne osebnostne lastnosti, niso preverjane. Učitelj mora biti strokoven, vendar mora biti hkrati tudi človeški. Le tako lahko vzpostavi naravno avtoriteto, zaradi katere mu bodo učenci sledili.

 

Učitelji prav tako velikokrat nastopajo s položaja moči ter skrbijo za ukalupljanje otrok. Preverjajo zgolj ozko znanje, pri čemer je poudarek na kvantitativnosti in ne kvaliteti ali širini znanja. Prav tako pogosto iščejo neznanje namesto znanja ter se osredotočajo na napake. Običajno je tako, da prav tisto, na kar se osredotočamo, spodbujamo. Torej, ko otroku sporočamo, kaj vse je naredil narobe in kje so njegove napake v resnici ne pripomoremo k temu, da tega naslednjič ne bo ponovil.

V knjigi je opisanih še veliko težav in vsaj nakazane so tudi rešitve zanje. Ne zdi se jim smiselno, da tukaj komentiram vsako poglavje in odstavek posebej, ampak želim samo dati nek občutek, kako knjigi pokažeta pomembna dejstva o šolstvu.

 

Moje mnenje

Po mojem mnenju knjiga prikaže ključne elemente in lastnosti v slovenskih osnovnih šolah, za katere vsi vemo in se jih zavedamo, jim pa po zaključku svoje osnovne šole ali osnovne šole svojih otrok ne posvečamo več velike pozornosti. Živimo v času velikega napredka ter razvoja tehnologije in prav je, da se tudi šola temu prilagodi. Nenazadnje je šola tista, ki naj bi nas usmerjala skozi življenje in nam dala temeljna znanja in veščine, ki jih potrebujemo zato, da bi lahko bili kot posamezniki in posameznice uspešni. Šolstvo se mora osvoboditi paradigem preteklosti in prisluhniti uporabnikom svojih storitev. Pritožb nanje je namreč veliko. Nekatere so bolj upravičene, druge manj, vsem pa je vredno prisluhniti.

Knjigo bi po mojem mnenju morali prebrati vsi tisti, ki so zaposleni v šolstvu ali so v njem udeleženi, pa tudi vsi ostali, ki jih šolstvo zanima ali pa bi se zgolj radi spomnili svojih šolskih dni. Gre za kompleksno področje, ki pa mu skozi knjigo zlahka sledimo preko številnih primerov iz prakse.

 

Ne glede na vse težave, ki sem jih opisal in so opisane tudi v knjigi, poudarjam še enkrat, da je po mojem mnenju slovenski šolski sistem dober, ima pa določene težave, ki jih nikakor ne smemo zanemariti. Vprašati se moramo, kje postaviti mejo med srečo uporabnikov šolskih storitev in količino pridobljenega znanja. Ne koristijo nam namreč visoki dosežki na mednarodnih tekmovanjih ali primerjave uspeha slovenskih otrok s tujimi otroki, če istočasno ne pomislimo tudi na duševno zdravje in zadovoljstvo naših otrok.

 

Opomba

Obe knjigi mi je podarila avtorica knjige, Marjana Škalič, kljub temu pa je moje mnenje objektivno in predstavlja zgolj in izključno moje mnenje o prebranem oziroma o (osnovnem) šolstvu na splošno, kar pomeni, da se lahko moje mnenji mene in avtorice na določenih mestih razhajata. Avtorici lahko pišete na marjana.skalic@gmail.com, vabljeni pa ste tudi na njen blog Kje vas čevelj žuli – Šolstvo ter v Facebook skupino z istim imenom.