Kristina Novak je sedemnajstletna dijakinja ajdovske gimnazije, ki se verjetno ukvarja s tolikimi dejavnostmi, kot bi se nekdo drug v petih življenjih. Trenutno je zagotovo najbolj ponosna na to, da trenira aikido ter da je članica srednješolske ekipe za prvo pomoč. Vse to in še več mi je zaupala v intervjuju, ki sledi spodaj.

 

Kristina, pozdravljena! Najprej mi povej prosim, kje vse si aktivna in kje vse sodeluješ.

Najprej naj opozorim, da je projektov, pri katerih sodelujem, kar precej. Trenutno sem članica skupine Start the Change, ki deluje v okviru Amnesty International Slovenije, sem tamburašica, sem prostovoljka na programu Popoldan na cesti, treniram aikido, nekaj časa sem bila tudi lokostrelka. Omenila bi rada tudi, da sem članica srednješolske ekipe za prvo pomoč. Sicer pa sem dijakinja tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Veno Pilon Ajdovščina. Študirati nameravam strojništvo.

Najprej mi prosim povej glede svojih dejavnosti v okviru Amnesty International. Praviš, da si članica skupine Start the Change. Zakaj si se sploh vključila v ta projekt oziroma skupino in kaj vse v okviru tega projekta počnete?

Prvič sem se z Amnesty International seznanila, ko smo v srednji šoli pisali pisma, ki se jih potem pošlje z namenom, da bi raznorazne ljudi, ki so v različnih državah zaprti zaradi svojega aktivizma, izpustili. Ta del se mi je zdel odličen in kasneje, ko sem izvedela za projekt Start the Change in da je to del Amnesty International, sem bila takoj za, ker želim na svetu imeti določen vpliv, četudi zelo majhen.

 

In ker želiš spreminjati svet, si bila lani v skupini, ki je organizirala Špil za okolje.

Ja, v okviru Start the Change smo lani organizirali Špil za okolje z namenom, da bi razširili sporočilo, da moramo pomagati svojemu svetu, ker imamo samo enega. Koncert je bil brez vstopnine.

[O Špilu za okolje je govoril tudi Filip Leban v svojem intervjuju.]

 

Svojo pot v tej skupini si nadaljevala in letos ste organizirali medgeneracijsko druženje ob mineštri.

Tako je, letos smo organizirali medgeneracijsko druženje. Na to idejo smo prišli, ker vemo, da je veliko starejših, še posebej tistih v domu za ostarele, bolj ali manj zapostavljenih. Pogosto imajo težave, kot je na primer demenca. Veliko ljudem se z njimi ne da ukvarjati, zaradi česar so taki ljudje velikokrat osamljeni. Že od prvega letnika srednje šole z razredom hodimo dvakrat letno na obisk v dom starejših. Našega obiska so vedno zelo veseli.

Aktivna si tudi v programu Popoldan na cesti.

Tako je. V okviru tega programa sem aktivna na svoji vasi – vasi Cesta in v bližnji Ajdovščini. V prvi stik s tem programom sem prišla, ko me je vanj povabila sestra, ki se je v program vključila v prvem letniku srednje šole z namenom, da bi pridobila ure obveznih izbirnih vsebin. Jaz sem vedno hodila z njo, ker bi sicer morala ostati sama doma. Sama pomoči pri učenju ali domači nalogi nisem potrebovala, zato sem postala tudi jaz prostovoljka. Aktivna prostovoljka sem tako zdaj že šesto leto. Zaradi potrebe po dodatnih prostovoljcih sem v lanskem letu začela hoditi tudi na enoto v Ajdovščini.

 

V okviru tega programa greš vsako leto kot prostovoljka na poletno letovanje v Soči.

Tako je, letos bom šla že tretje leto zapored. Tam smo dvakrat po en teden. Letovanje v prvem terminu je namenjeno predvsem otrokom, ki čez celo leto obiskujejo program Popoldan na cesti, v drugem terminu pa se ga udeležujejo predvsem otroci z Obale. Vedno se imamo super. Igramo se raznorazne igre, imamo raznorazne delavnice, kdaj pa kdaj imamo tudi filmski večer ali Soča ima talent. Seveda imamo tudi izlete in krajše pohode po okolici.

 

Z lokostrelstvom si končala.

Lokostrelstvo sem trenirala od petega do osmega razreda, torej štiri leta. Lokostrelstvo sem opustila, ker mi je postajalo vedno bolj dolgočasno. Nisem bila ravno najboljša in če mi nekaj ne gre dobro, se hitro začnem dolgočasiti. Odločila sem se, da bom raje trenirala kaj drugega in tako zdaj treniram aikido in pa jahanje.

 

V bistvu si torej eno dejavnost zamenjala za drugo. Povej mi naprej malo o jahanju.

Konji in tudi živali na splošno so mi že od nekdaj velika strast. Ko sem bila majhna, sem vedno hotela postati veterinarka. Pot me je kasneje sicer peljala v drugo smer, na strojništvo, vendar pa je ljubezen do živali ostala. Jahanje trenutno treniram približno eno leto. Jaham v Lokavcu. Letos nameravam opraviti prvi izpit – “Jahač 1”, kasneje pa še “Jahač 2”, da bom lahko jahala tudi sama.

Si tudi del srednješolske ekipe za prvo pomoč. Kaj to sploh pomeni?

Obstajajo tri generacije ekip – osnovnošolska, srednješolska in odrasla. Osnovnošolska in srednješolska se enkrat letno udeležujeta tekmovanja v znanju prve pomoči, odraslo pa se aktivira ob javnih prireditvah, kot so na primer večji pohodi, reli in podobno. Za začetek ni treba opraviti nobenega posebnega tečaja. Enkrat tedensko imamo vaje in se učimo sproti. Nekaj nas ima že od prej določeno predznanje, največ zato ker smo opravljali tečaj prve pomoči za vodnike. Kljub temu pa je dobro biti del tovrstne ekipe, ker v njej obnoviš in nadgradiš svoje znanje. Sicer pa velikokrat sodelujemo tudi v vlogi žrtve na vajah iz prve pomoči.

 

Poleg vsega tega še igraš na tamburice in treniraš aikido. S čim si najprej začela?

Najprej sem začela s tamburicami. Igrati sem začela že v drugem razredu osnovne šole. Končala sem nižjo glasbeno šolo in v zadnjem razredu – torej šestem – sem se pridružila še glasbenemu društvu Tamburjaši, ki ima sedež v Vipavi. Sem v starejši skupini. Društvo je namreč razdeljeno na mlajšo (šesti do deveti razred) in starejšo skupino. Nekoliko starejši iz prve skupine, se pravi osmi, deveti razred, igrajo z nami, torej srednješolci in študenti.

 

Kdaj si pravzaprav začela z aikidom in zakaj si se pravzaprav odločila za ta šport?

Aikido je japonska borilna veščina. Bolj kot na napade se osredotoča na samoobrambo. To je tudi glavna razlika med judom in karatejem. Lansko poletje sem bila na vojaškem taboru za dijake “MORS in mladi”. Tam sem spoznala dekle, ki že nekaj let trenira jiu jitsu. Že prej sem bila navdušena nad borilnimi veščinami, vendar sem v okolici vedela le za karate, ki pa se mi je zdel tako rekoč preveč “mainstream” [v trendu]. Začela sem raziskovati, ali je kje v Vipavski dolini ali Gorici mogoče trenirati jiu jitsu ali pa taekwondo.

In kako to, da si se naposled odločila za aikido?

Prav zaradi te punce, ki sem jo spoznala na vojaškem taboru. V naši okolici sem našla samo karate, jido in pa aikido. Judo po mojem mnenju vsebuje preveč stika in je pregrob, karate pa je prenapadalen. Odločila sem se, da grem pogledat aikido. Malo sem brala o tem in me je zelo pritegnilo, zato sem se odločila, da poskusim. Tako zdaj že od oktobra treniram, poleti pa nameravam iti še na seminar. Za razliko od drugih borilnih veščin aikido tudi nima tekmovanj, marveč ima seminarje, na katerih se vsi učimo – tudi naši učitelji.

 

Omenila sva že vojaški tabor. Kaj to sploh je, zakaj si se odločila, da boš šla tja in kaj ste tam počeli?

Vojaški tabor “MORS in mladi” je namenjen dijakom do osemnajstih let. Starejših od osemnajstih let se lahko udeležijo vojaškega tabora za odrasle, ki za razliko od tabora za dijake, ki traja sedem dni, traja štirinajst dni. Da kaj takega sploh obstaja, sem izvedela preko Facebooka. Oglas me je takoj pritegnil. Že prej me je zanimalo delo v policiji, najbolj pa me je pritegnilo to, da je udeležba na taboru brezplačna. Udeležba mi je spremenila življenje. Prej nisem niti vedela, kaj bi šla študirat in kaj bi rada bila po poklicu, že po treh dneh udeležbe pa sem ugotovila, da bi se rada zaposlila v vojski. Najraje bi bila vojaška pilotka, za kar pa moram iti študirat na Fakulteto za strojništvo, tako da se mi je v treh dneh marsikaj razjasnilo. Namen tabora je promocija Slovenske vojske, na njem pa izkusiš vojaško življenje. Vidiš lahko, kako je biti vojak, sicer na nekoliko lažjem nivoju, ampak vseeno.

 

Mislim, da sva večinoma že vse povedala, ostal nama je še Evropski mladinski parlament. Koliko časa si članica Evropskega mladinskega parlamenta, kaj tam delaš in kaj ti to pomeni, predstavlja?

Članica Evropskega mladinskega parlamenta sem že od prvega letnika srednje šole. Prve seje sem se udeležila v Novi Gorici. To je bila regionalna seja. Na njej sem uživala. Spoznala sem ljudi s praktično celotne Evrope, s katerimi sem lahko debatirala o najrazličnejših temah. Evropski mladinski parlament je nekakšna stimulacija Evropskega parlamenta. Seje potekajo čez celo leto po vsej Evropi. Vzdušje v društvu je zelo sproščeno. Že v prvem dnevu se med seboj zelo povežemo in na vsaki seji imam že po enem dnevu občutek kot da najmanj eno osebo poznam že celo življenje.

Kako je biti istočasno aktiven v toliko organizacijah? Se ti zdi to naporno?

Imam veliko srečo, da se mi dejavnosti, ki jih imam redno, se pravi enkrat ali dvakrat tedensko, med seboj ne prekrivajo, tako da imam organizacijsko gledano malo težav. Še vedno mi ostane čas za učenje. Zagotovo pa je kdaj pa kdaj naporno, še posebej med obdobji testov, vendar pa sem prepričana, da pri dejavnostih, pri katerih sodelujem, pridobim toliko izkušenj, veščin in kompetenc, da mi zdi to vredno vsega časa in truda.

 

Omenila sva že, da si dijakinja gimnazijskega programa na Srednji šoli Veno Pilon Ajdovščina. Se ti zdi, da te šola podpira pri tvojih dejavnostih?

Zdi se mi, da me kar podpira. Nekajkrat sem že bila odsotna od pouka zaradi Evropskega mladinskega parlamenta in nikoli s tem nisem imela težav. Večkrat sem tudi manjkala zaradi dejavnosti znotraj šole, na primer zaradi urejanja člankov za Latnik ali letni zbornik Izvir, še posebej v mesecu januarju. Vse ure so mi bile brez težav opravičene. Šola zelo podpira vse ideje, ki jih predlagajo dijaki. Idejo je treba samo predstaviti profesorjem in velika verjetnost je, da ti bodo pomagali projekt izpeljati in izpopolniti. 

 

V čem vidiš motivacijo, da si tako aktivna?

S svojimi dejavnostmi denarja nikakor ne služim, kvečjemu ga porabljam za članarine, potne stroške, opremo in podobno. Stroškov ni malo, vseeno pa se mi zdijo te stvari vredne, saj če lahko s svojim znanjem pomagam vsaj eni osebi, je moj namen izpolnjen.

Kaj bi v Sloveniji spremenila, da bi bilo takim mladim, kot si ti, življenje lažje in kaj bi svetovala drugim mladim?

Zdi se mi, da je naš šolski sistem na splošno dober. Vsi imamo enake možnosti za uspeh in za to, da si lahko izgradimo kariero. Tudi za osebe z učnimi težavami so razviti raznorazni programi za pomoč. Je pa res velikokrat stresno ob koncih polletij, torej decembra in maja, še sploh v srednji šoli, kar zelo občutim. Takrat imamo lahko tudi po tri teste na teden štiri tedne zapovrstjo, kar je zelo naporno in stresno. Če bi lahko kaj spremenila, bi bolje razporedila čas ocenjevanja. Če smo pod prevelikim pritiskom, ne bomo dosegli tako dobrih rezultatov, kot bi jih sicer. Mladim bi svetovala naslednje: “Kogarkoli spoznate, četudi vam nasprotujejo, poskusite videti svet z njihovega zornega kota. Vsak ima nek razlog, da je tak, kot je in da se obnaša tako, kot se obnaša, četudi se obnaša socialno nesprejemljivo. Nek razlog je zagotovo za tem. Mogoče osebo samo bolj moti njeno obnašanje, kot moti vas.”

 

Kristina, najlepša hvala za tvoj čas in odgovore. Želim ti veliko sreče na tvoji nadaljnji življenjski poti.