Kljub temu, da se v miselnosti ljudi v zadnjem času stvari na tem področju premikajo na bolje, lahko še vedno pogosto slišimo, da mladih nič ne zanima, da so nedejavni, neaktivni in podobno. V mesecu juliju sem se udeležil izobraževanja za mladinske delavce v Bolgariji, na katerem smo skušali ugotoviti, kako ustvarjati dejavnosti za mlade, ki bodo mlade dejansko tudi pritegnile. Hitro smo ugotovili, da to ni stvar samo izobraževanja in vzgoje, kot pogosto mislimo, temveč da je problematika povezana tudi z arhitekturno zasnovo mest, mladinskih centrov, mladinskih delavcev in podobno ter predvsem dejavnosti, ki morajo biti zasnovane tako, da bodo naslavljale teme, ki mlade zanimajo.

Tako kot drugod po Evropi in svetu, ima danes vsako večje mesto v Sloveniji svoj mladinski center, torej center, v katerem se združujejo mladi in v katerih potekajo dogodki, dejavnosti, delavnice, izobraževanja in srečanja, namanjena mladim. Vendar pa se tudi v Sloveniji pogosto dogaja, da osebje mladinskih centrov in mladinski delavci pripravijo dejavnosti za mlade, ki pa mladim v resnici niso zanimiva ali pa za promocijo uporabljajo neustrezne komunikacijske kanale, kar privede do tega, da se mladi dogodkov ne udeležujejo. Prav o tem, kako rešiti ta problem, smo govorili v Bolgariji, kjer smo tisti, ki delamo na področju mladine, izmenjali svoje izkušnje ter predstavili primere dobrih in slabih praks s tega področja. 

Program

Izobraževanje je potekalo devet dni, zbralo pa se nas je približno trideset mladinskih delavcev iz celotne Evrope, natančneje iz Bolgarije, Romunije, Italije, Portugalske, Slovenije in nekaterih drugih držav. Iz Slovenije sva se izobraževanja udeležila dva udeleženca.

Prvi dan smo spoznali, kako pripraviti dejavnosti za grajenje skupine (pogosto uporabljamo izraz timbilding oziroma teambuilding), kaj ponuja program Erasmus+ ter kaj je Youth Pass. Youth Pass je certifikat, ki dokazuje, da se je nek posameznik udeležil dejavnosti v okviru programov Erasmus+ ali Evropska solidarnostna enota ter s tem pridobil določena znanja, veščine ali kompetence. Certifikat torej pridobijo tisti, ki se udeležujejo dejavnosti omenjenih programov. 

Drugi dan smo začeli s predavanjem o tem, katere načine učenja poznamo ter kakšna je razlika med formalnim, neformalnim in informalnim učenjem. Pogledali smo si tudi, kako lahko na mladim prijazen način podajamo določeno znanje in pri tem upoštevamo razlike v učnih stilih. 

Tretji dan smo posvetili raziskovanju o tem, kdo sploh je naša ciljna publika, ko pripravljamo dejavnosti za mlade. Na treningu smo se sicer posvetili tisti skupini mladih, ki jo pri nas še najnatančneje opišemo kot “mladi brezposelni”, medtem ko se v mednarodnem kontekstu najpogosteje uporablja končnica NEET, kar pomeni Not in Education, Employment or Training. Težava obeh opredelitev je, da opisujeta to, kar ta skupina ni, torej da gre za mlade, ki se ne izobražujejo, niso zaposleni ter niso udeleženci neformalnih izobraževanj. 

Debata je tekla predvsem o tem, kako ustvariti dejavnosti za mlade v tem položaju, ki jih bodo pritegnile, z namenom, da iz tega položaja čimprej izstopijo, torej se vključijo v izobraževanje ali zaposlijo. Vsaka država ima glede mladih, ki sodijo v ta okvir, drugačna merila in drugačne opredelitve, je pa Slovenija po vseh opredelitvah med najboljšimi državami v Evropi oziroma država, kjer je število mladih, ki niso vključeni v nobeno obliko izobraževanja ali zaposlitve, nizko.

Četrti dan smo se z namenom, da bi ugotovili, česa si mladi zares želijo, odpravili na ulice Velikega Trnovega ter mlade spraševali o tem, kaj počnejo v prostem času, kje se zadržujejo, zabavajo in podobno. Hitro smo ugotovili, da večina mladih ne ve, ali v njihovem kraju obstaja mladinski center ali ne, so pa bi bili tisti, ki so menili, da ga ni, navdušeni nad zamislijo o njegovi vzpostavitvi. V Sloveniji večina večjih mest mladinski center že ima, pogosto pa se organizacija, ki v njih delujejo, srečujejo s težavo, da enostavno ne uspejo pritegniti velikega števila mladih. Nujno je torej, da bi podobne raziskave, kot to, ki smo jo opravili v Bolgariji, opravljali tudi v Sloveniji, skupaj za celotno Slovenijo in posamično za posamezne občine, mesta, regije. 

Peti dan smo posvetili predvsem facilitaciji dogodkov za mlade. Spoznali smo, kako velik pomen imata pri izvajanju dejavnosti za mlade tudi evalvacija in zaključno srečanje, saj se takrat lahko mladi svobodno izrazijo, povedo, kaj jim je bilo pri našem delu všeč, česa je po njihovem mnenju manjkalo, kaj so se naučili in podobno.

Ugotovili smo, da je ključnega pomena, da po vsaki dejavnosti za mlade pripravimo evalvacijsko ali zaključno srečanje, saj sicer mladi težko razumejo, čemu smo z njimi izvajali določeno dejavnost oziroma se težko česa naučijo, če tega ne jasno izrazimo. Drugo polovico dneva smo izkoristili za pripravo lastnih dejavnosti za mlade, na primer spoznavna srečanja, učenje določenih tem in podobno.

Šesti dan smo v celoti namenili preizkusnim izvedbam dejavnosti, ki smo jih udeleženci izobraževanja zasnovali dan prej. 

Sedmi dan smo pogledali, s katerih organizacij sploh prihajamo in kako bomo lahko sodelovali tudi v prihodnje, torej tudi po zaključku srečanja v Bolgariji. Predvsem smo se posvetili mednarodnim dogodkom, ki jih bomo lahko organizirali skupaj. Sledila sta še evalvacija celotnega tedna oziroma izobraževanja ter zaključek.

Zaključek

Osebno mi je bilo izobraževanje zelo zanimivo, saj sem spoznal nove načine, prek katerih lahko mlade pritegnemo k sooblikovanju dejavnosti zanje. Bistvo pri tem je, da bodo dejavnosti, ki jih sooblikujejo mladi, k dejavnemu sodelovanju pritegnile tudi druge mlade. Čeprav v Sloveniji v tem trenutku to ni tako pereč problem, kot v mnogih drugih državah, moramo tudi v Sloveniji razmišljati o tem, kako poskrbeti za mlade, ki so izgubili svojo pot oziroma za tiste mlade, ki niso povsem prepričani o tem, česa si v življenju želijo in kam jih bo vodila življenjska pot. 

Nujno je, da preprečimo, da bi mladi v brezposelnosti ostajali dalj časa ter postajali dolgotrajno brezposelni. Mladi so naša prihodnost in prav je, da jih dojemamo kot enakopravne in enakovredne partnerje pri organizaciji dogodkov. V vsakem primeru sem se na izobraževanju naučil veliko novega ter komaj čakam, da bom pridobljeno znanje lahko uporabil v praksi.