V novembru 2018 smo se na Srednji šoli Veno Pilon Ajdovščina preko projektnega dne, ki je nosil naslov Spremembe za mir spomnili na stoto obletnico konca prve svetovne vojne. Sam sem sodeloval pri izdelavi projektnega videa, ki je bil predvajan v vseh razredih. Za potrebe izdelave le-tega sem obiskal Petrov dom v Šempetru pri Gorici, kjer prebivajo ostareli duhovniki z bogatimi spomini. Svoje spomine mi je zaupal gospod Franc Kralj, večkrat pa jih je dopolnil Jožko Berce. Spominov ni malo in tako sem Petrov doma naposled zapustil z več kot uro materiala za video.

Pripovedi vsebujejo nekaj narečnih in italijanskih besed, ki bi utegnile biti marsikateremu bralcu nerazumljive, zato sem na koncu članka dodal kratko pojasnilo teh besed.

Prav je, da najprej na kratko predstavim oba sodelujoča duhovnika, torej Franca Kralja in Jožka Berceta.

 

Franc Kralj

Franc Kralj se je rodil v kmečki družini 25. decembra 1929 v Ligu, kjer je preživel svoje otroštvo. Leta 1952 je končal študij teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, deset let kasneje pa je na Filozofski fakulteti, prav tako v Ljubljani, končal še študij zgodovine in geografije. Med letoma 1957 in 1973 je poučeval na Srednji verski šoli v Vipavi, na isti šoli je nekaj let opravljal tudi službo ravnatelja. Po letu 1973 je opravljal službo duhovnika na bližnjem Slapu.

Kot dober poznavalec (cerkvene) zgodovine je objavil veliko razprav, največ o zgodovini Škofije Koper. Leta 1999 je za svoje strokovno in prevajalsko delo dobil cerkveno odlikovanje častni prelat.

Zadnjih nekaj let prebiva v Petrovemu domu za ostarele duhovnike v Šempetru pri Gorici. Je neizmeren vir pripovedi in izkušenj s področja teologije, geografije in zgodovine.

 

Jožko Berce

Jožko Berce je bil rojen v Dornberku leta 1932 v narodno zavedno družino, kjer je še posebej oče dajal zgled slovenske samobitnosti ter ljubezni do domačega jezika. Najprej je obiskoval italijansko šolo, kasneje pa vstopil v malo semenišče v Gorici. Študij bogoslužja je opravil na Reki in v Ljubljani.

Svojo poklicno pot je začel kot kaplan v Idriji, nato je kot duhovnik služil na Vojskem, kasneje v Otaležu. Nazadnje je bil prestavljen v Vrhpolje, kjer je deloval 39 let, vrsto let pa je upravljal tudi župnijo Ustje. Njegov zadnji veliki dosežek v Vrhpolju je bilo vodenje prenove župnijske cerkve in obnova stare ter oprema prezbiterija in ladje z mozaiki patra Marka Ivana Rupnika.

Zadnjih nekaj let, podobno kot Franc Kralj, prebiva v Petrovemu domu v Šempetru pri Gorici, kjer ostaja vedno dobre volje in poln življenjske energije.

 

Kakšni so vaši spomini na osnovno šolo?

Osnovno šolo sem obiskoval na Ligu, kjer je bilo poslopje še izpod Avstrije, na katerem je visel napis ‘ljudska šola’. Po prihodu Italijanov so napis spremenili v ‘scuola elementare’. Naša učiteljica je bila doma iz južne Italije, in sicer iz kraja, ki je danes svetovno znan, San Giovanni Rotondo. Tudi ona nam je večkrat pripovedovala o tem slavnem patru – padru Piu, ki je bil takrat znan kot neke vrste prerok.

Učiteljica ni znala niti besedice slovensko, zato smo seveda uživali, ko smo se med seboj pogovarjali, tudi na njen račun, ona pa tega ni mogla razumeti. Ko je zbolela, so poslali druge učiteljice, enkrat tudi našo domačinko in prav zaradi tega, ker je bila iz naše vasi, smo tudi pri njej uživali, saj smo jo njeni domačini poznali v drugačnem razmerju. Kar je bilo za nas posebej zanimivo je bilo to, kako se je trudila z razlago v italijanščini, četudi smo ji mi odgovarjali v domačem dialektu.

V takih razmerah se seveda nismo mogli naučiti ničesar, pisati pa smo morali. V šolskih klopeh smo imeli črnilnike, v katere smo pomakali peresca in nato z njimi pisali. Kakšna je bila higiena, je drugo vprašanje, poleg nas so bili popackani tudi zvezki. (smeh)

Naša učiteljica je imela navado, da ti je za kazen vzela zvezek in ti ga potem s posebno priponko pritrdila na hrbet, da si to nosil naokoli kot neke vrste sramotilno znamenje. Kljub takemu kaznovanju je pri ljudeh vedno uživala spoštovanje. To so bili še časi, ko je učitelj na vasi bil ‘Nekdo’. Tudi ob kolinah je bila navada, da je moral učitelj dobiti svoj del. Enkrat sem tudi sam svoji učiteljici nesel nekaj domačih izdelkov, ona pa se je čudila, kaj je zdaj to, saj prejemanja darov ni bila navajena.

Učiteljica je bila vzgojena v fašističnem duhu in je bila navdušena nad fašizmom. Posledično so bile tudi pesmi, ki smo se jih učili, povsem prežete od tega duha.

Vincere! Vincere! Vincere!
E vinceremo in cielo in terra in mare!
E’la parola d’ordine
d’una suprema volontà.
Jožko Berce nam zapoje eno od pesmi, ki se jih spomni iz italijanske osnovne šole
Nizza, Savona, Corsica fatal, Malta, beluardo di romanità, Tunisi nostra, sponde, monti, mar, tuona la libertà, la libertà!
Franc Kralj zapoje del pesmi, ki se je spominja iz osnovne šole

 

Koliko let pa ste obiskovali italijansko šolo?

V celoti štiri leta. V petem letu sem bil izbran, da bom nadaljeval šolanje v semenišču, torej v klasični gimnaziji, za kar pa sem moral opraviti tako imenovan ‘essame d’ammisione’. Župnik je sprevidel, da na izpit nisem dovolj pripravljen, ker šola v Ligu za pripravo na ta izpit enostavno ni bila dovolj usposobljena, zato so me poslali v Gorico na privatno šolo, kjer naj bi se pripravil na sprejemni izpit.

V Gorici sem izvedel, da imamo Slovenci svojo abecedo in svoj jezik. V Gorici sem se učil branja in pisanja v slovenščini, tako da sem poleti, ko je Italija vstopila v vojno, izpit uspešno prestal. Ko sem šel zjutraj v šolo na izpit, je bilo po ulicah še mirno, ko sem se vračal domov, pa so po goriških ulicah grmeli ‘altoparlanti’: “Guerra, guerra, guerra!”, nato pa so začeli s prenosom Mussolinijevega govora. Niti sanjalo se mi ni, kaj se dogaja. Šele ko sem dospel domov sem, sem se počasi vključil v tok dogajanja. V tistih časih je bilo tudi na podeželju veliko vojaštva, ker so se pripravljali na pohod v Jugoslavijo. Med ljudmi se je šušljalo, da po Jugoslaviji nastopajo četniki. Besede partizan niso uporabljali.

Vedno smo govorili o četnikih. Vojko Premrl je prišel v ospredje, ker so po vseh zidovih viseli plakati, da ponujajo tisoč lir denarne nagrade, če bi kdo izdal, kje se nahaja. Ampak bil je četnik, ne partizan.

Leto kasneje sem se prvič srečal z enim takim četnikom. Spominjam se, da je bila košnja otave leta 1942 in da sem nesel malico delavcem, ki so nam pomagali. Ko smo tam sedeli, pride mimo neznanec v polvojaški odpravi, brez orožja, se ustavi in zaplete v pogovor z nami. Opazil sem, da ima na roki prstan z mrtvaško glavo. Spodaj v Idriji je bilo veliko italijanskih postojank in spomnim se, da se je zelo zanimal o tem, kje je kaj. Po vrnitvi domov sem staršem z velikim navdušenjem govoril o svojem doživetju. “Bodi tiho,” je rekel oče, “kako veš, da je bil četnik?” Povedal sem mu o prstanu in o tem, da je govoril lepo slovenščino, ne našega domačega narečja. Oče je bil radoveden, kam je šel in pri tem je ostalo.

Šele kasneje sem izvedel, da se je oče že prej srečal s častniki. Nekega večera so prišli v farovž ravno med molitvijo rožnega venca po večerji. Ko so vstopili, so se opravičili, ker so zmotili molitev, duhovnik pa jih je povabil, naj vstopijo in jim dejal, da bodo na koncu tudi prosili za branitelje. Po koncu molitve so le povedali, čemu so prišli in duhovnika vprašali: “Vi, ki ste tukaj župnik, gotovo poznate vaše ljudi. Bi nam povedali ime kakšnega, ki je narodno zaveden in zanesljiv?” Med imeni, ki jih je župnik povedal, je bil tudi moj oče. Nekega dne je oče nekaj delal na travniku, ko so trije prišli k njemu in ga snubili za sodelovanje, takrat že za OF, osvobodilno fronto. Obiskali pa niso samo njega, ampak tudi druge ‘ugledne’ farane.

Italijani so kmalu zavohali, da se nekaj dogaja in so pogosto prihajali, bodisi navadna vojska, alpini ali pa karabinjerji. Zanimalo jih je, če se kaj oglašajo sumljivi ljudje, kam so šli in vse podobno. Na pomlad po veliki noči leta 1943 je prišlo do udara. Takrat je bil že formiran Gregorčičev bataljon ali Gregorčičeva brigada, ki je imela svoj sedež na kobariškem. Ta prigada se je pomikala proti Brdom, v naši vasi pa so se srečali z Italijani in je počilo. Ranjena sta bila dva Italijana in en partizan.

Italijani pa so hitro bežali…

Ne, ne. Takrat je glavnina partizanov predstavljala predstražo. Partizanska izvidnica se je uspela izmuzniti Italijanom, njihova glavnina pa je bila obveščena, da se nekaj dogaja in so odšli na pomoč. Italijani so se v tem času postavili v položaj ‘rastrelamento’ in čakali. Do boja je prišlo pri cerkvi. Partizani so imeli nekaj strojnih pušk, tako imenovanih ‘zbrojevk’, s katerimi so streljali z vasi proti cerkvi, kjer so bili Italijani.

Naslednji dan so iskali žrtve boja, vendar razen nekaj ostankov niso našli ničesar. Partizani so namreč med iskanjem poti odvrgli kotle in odeje. Kot otroku so mi bile te stvari izredno zanimive, mama pa mi je zabičala, da jih moram pustiti pri miru.

Dan kasneje sem se zjutraj nameraval odpraviti k sveti maši, vas pa je bila polna italijanskih karabinjerjev. Njihov brigadir, s katerim se je oče dobro poznal, me je vprašal, kje je moj oče, ki je bil takrat v štali. Še zdaj vidim, kako sem tekel iz hiše v štalo in v velikem strahu rekel očetu: “Karabinjerji te iščejo.” “Nič se ne boj,” je rekel, “ne bo hudega.” Ker sem že zamujal k maši, sem hitro pograbil ‘hmašne’ knjige in oddrvel. Na pol poti me ustavi italijanska vojaška patrulja. Vprašali so me, kdo sem in kam grem. Odgovoril sem, da sem semenišnik in da grem k maši. Še zdaj vidim, kako me je pogledal in rekel: “Va va, e prega per il tuo padre.”

Kaj je brigadir v resnici hotel? Da ga moj oče pelje od hiše do hiše in pove, kdo v njej stanuje. Ko so prišli do tiste hiše, od koder so streljali na Italijane, so gospodarja vpričo mojega očeta pretepli s puškinimi kopiti in govorili: “Če so od tukaj streljali, potem pomeni, da ste z njimi v zvezi. Veste, kdo so tisti, ki so streljali.” Revežu se niti sanjalo ni, kdo je streljal, tudi italijansko ni znal. “Jaz ne vem ničesar!” samo to je znal ponavljati. 

Cel štab maršalov, karabinjerjev in poveljnik čete so naposled odšli proti farovžu. Župnik je govoril tekoče italijansko, ker je bil doma iz Gorice in jim je povedal: “Pustite te ljudi pri miru, ničesar ne vedo. Danes ste vi tukaj, jutri bodo prišli drugi in jih bodo zopet ustrahovali. Ti ljudje ne vedo ničesar, razen tega, da morajo prenašati in ene in druge.” Italijani so vas nato zapustili in se odrekli kakršnemu koli maščevanju.

Kmalu potem je prišlo do razpada Italije, ki je soupadal z našim krajevnim praznikom. Kot je v običaju, smo organizirali slovesno mašo, pri kateri je pridigal kanalski dekan. Sredi te pridige se v cerkvi pojavi partizanska četa, ne čelu katere je bila ženska. Ko je duhovnik to zagledal, je povsem izgubil nit govora. Prej je govoril o verski tematiki, potem pa je takoj prešel na narodnoosvobodilne boje. (smeh) Po maši smo imeli okrog cerkve procesijo in ti partizani so poleg neba držali častno stražo. To je bil pravi pretres, saj so bili prejšnja leta v isti vlogi karabinjerji.

 

Se je v času, preden ste postali duhovnik, še kaj zgodilo?

Spomnim se, da je nekega dne k nam prišel učitelj, ki je v stari Jugoslaviji prebežal iz Italije v Jugoslavijo in je bil učitelj v Moravčah. Vedel je, da nekaj študiram in prav zato je prišel k meni. Takrat sem že bil vpisan na Teološko fakulteto v Ljubljani. Zalotil me je ravno med cepljenjem drv. “Kaj pa ti?” me je vprašal, jaz pa sem odgovoril: “Kaj te zanima?” Odgovoril mi je: “Kaj pa študiraš?” “Filozofijo,” sem rekel.

“Filozofijo?” je rekel. Niti sanjalo se mu ni, kaj v resnici študiram, iz nadaljnjega razgovora pa je le razbral, da je moja filozofija zgolj uvod v teologijo. Pa je rekel: “Se ti zdi to pametna izbira? Saj nimaš nobene perspektive pred sabo.” Jaz pa sem odgovoril: “Ja ne vem, kaj ti razumeš pod perspektivo.” “Ma ja,” je rekel, “nobena pot ti ni odprta.” Ampak tako je ostalo.

V očeh krajevne partije sem bil ožigosan kot bodoči ‘fajmošter’. Vsak dan so me videvali hoditi k sveti maši in tako nisem mogel skriti svoje pripadnosti, če lahko temu tako rečem. Okoli hiše so postavljali prave straže in od vsepovsod so hodili prisluškovat k oknom, kaj se pogovarjamo, seveda ne potiho in pri oknih so ‘vlekli na ušesa’. Nekega dne proti koncu mojega študija je k nam prišla soseda in rekla: “Pazite, kaj govorite!” Ravno ko je šla mimo naše hiše je namreč zalotila dva, ki sta takrat čepela pod oknom.

Kasneje, ko sem že postal župnik, je k meni prišel takratni tajnik krajevne skupnosti, ki je bil, zanimivo, nepismen, vprašat: “Ej, a bi prišel ti en dan gor, da narediš malo reda v moji pisarni?” In sem res šel. Med najinim druženjem v pisarni mi je povedal, da so mi večkrat nastavljali zanke in mi kazali zajetna dekleta. “Pa ni ratalo,” je rekel. Še danes ne vem, ali so bile punce tako pametne ali kaj, toda šlo je mimo.

Očetu partizani niso mogli ničesar očitati, ker je bil že od začetka neke vrste njihov župnik, če ne že simpatizer. Nekega dne so prišli mimo nas in so ga vprašali: “No, Janez, imaš kakšno priznavalnino?” “Ne jaz,” je rekel. “Kako to, da ne?” “Ja nimam je.” “Pa jo boš dobil, ti bom jaz naredil potrdilo.” Kakorkoli, izdal je potrdilo, ampak krajevna partija priznavalnine ni nikoli priznala. Na očetov pogreb pa so le prišli in od daleč na kupu gledali, kako gre sprevod mimo.

 

Kje pa ste imeli svojo prvo službo?

Svojo prvo službo sem nastopil teden dni po novi maši. Še vedno se spominjam, da sem rekel mami: “Veš kaj, jaz sem utrujen, grem malo spat.” Sredi spanja me zbudi mama in mi reče: “Tukaj je ena karta prišla zate.” Na tej dopisnici je bilo napisano: “S tem vas imenujem za župnijskega upravitelja v Logu pod Mangartom. Svojo službo nastopite čim prej!!!” Pojma nisem imel, kje se ta Log pod Mangartom nahaja in kako se do njega pride. (smeh) Naposled sem se odpravil na avtobus, ki je vozil iz Gorice proti Bovcu.

Ko sem prišel k bovškemu dekanu, ta ni imel blage veze o mojem prihodu. “V Logu pod Mangartom?” je vprašal, “kako boš šel noter, saj je farovž zaprt.” Naslednji dan smo le dobili avto v Bovcu, ki nas je odpeljal v Log pod Mangartom. Do hišnih vrat smo prišli, noter pa nismo mogli, zato se je dekan, ki se je spoznal na lokalne razmere, z eno od družin dogovoril, da bom pri njih stanoval, bil na hrani in čakal nadaljnjega razvoja dogodkov. Te dni sem blaženo preživel. Utrujen sem bil še od nove maše. Zjutraj sem odmaševal, po vrnitvi domov pa sem šel spat in spal do popoldneva. Popoldne me je njihova dekla prišla klicat: “Gospod nunc, gospod nunc, kosilo!” Vstal sem in pokosil, nato pa šel nazaj spat in spal do večerje. (smeh)

Po naključju sem kasneje izvedel, kdo je bil kriv, da sem prišel v Log pod Mangartom. Ena pobožna duša, Fani se je imenovala, je škofu napisala ganljivo pismo, v katerem je prosila, da bi dobili kakšnega duhovnika in tako sem bil jaz poslan tja.

Kot župniku se mi je pripetilo veliko zanimivih dogodkov, večkrat sem bil tudi presenečen. Imel sem enega mežnarja, ki je imel doma bolno mamo in v štali kravo. Nekega dne je zjutraj prišel v cerkev, se preoblekel, pripravil za mašo, prižgal sveče, potem pa pride v zakristijo k meni in mi reče: “Gospod nunc, moram iti domov napojit kravo.” Tako sem ostal sam in čakal, da se vrne, da bom lahko opravil mašo. (smeh)

Na kobariškem so zaradi tržaške afere mobilizirali ogromno duhovnikov. Tako sem bil že po osmih dneh prestavljen v Bovec, od koder sem hodil v Sočo in Trento. Vozil sem se z nekom, ki je prevažal kruh. V Soči je bila gostilna, Flajsovi so jim rekli, tam sem jedel, gospodar pa je imel en tak ‘kamjončin’, s katerim je vozil kruh, ob sobotah pa tudi mene.

Na dan vseh svetih je bilo treba iti v Trento na pokopališče in dekanu se je zdelo samoumevno, da bom to opravil jaz. Spomnil sem se na eno staro kolo, ki sem ga našel v župnišču. Kolo je bilo v voznem stanju, samo zavor ni imelo. (smeh) Naslednji dan, na dan vseh svetih, je bil čemeren, oblačen dan. Takrat je bilo v modi, da si moral nositi klobuk in tako sem si tudi jaz po koncu maše v Trenti nadel klobuk in se s kolesom odpravil v Sočo, kjer bi moral ob deseti uri maševati in opraviti pogreb. Ko sem se iz Trente spuščal proti Soči, je kolo začelo neusmiljeno teči. Poskušal sem zavirati, ker pa zavore niso prijele, sem se poslužil starega otroškega prijema – noge sem iztegnil, stisnil sprednje kolo in tako zaviral.

Ko smo šli v italijansko šolo, nismo znali niti besedice italijansko.
Jožko Berce se spominja svoje osnovne šole

Seveda je bil moj poseg prepozen, v tistem drvenju pa mi je veter odnesel klobuk, ki mi je bil takrat od vsega najbolj pri srcu. Tuhtal sem, kako naj pridem do tega klobuka, zato sem z vso silo zavil in trčil v skalo. Močno sem si poškodoval levo nogo in si popolnoma strgal novo obleko, toda hotel sem le priti v Sočo. Po poti me je našel fant, ki je pri maši stregel in me odpeljal v hišo, kjer so me oskrbeli s prvo pomočjo. Moral bi mirovati, toda jaz sem takoj sedel nazaj na kolo in se odpeljal v Sočo ter tam odmaševal. Računal sem, da bom do zdravnika prišel naslednji dan, vendar me je gostilničar že isti dan odpeljal v Bovec.

Zdravnik je ob mojem prihodu ravno počival, zato sem ga zbudil in povedal, za kaj gre. “Ja, ja,” je rekel, “ampak danes ti jaz ne morem pomagati. Tudi če bi hotel ne. Pridi jutri.” Na šivanje rane sem moral čakati tako dolgo, da jo je moral najprej razrezati in šele potem sem lahko dobil šest ‘štihov’. Želje se bile eno, realnost pa druga stvar, kajti že naslednji dan sem moral nazaj v Sočo, tam sem opravil nekaj obredov, potem pa sem bil odločen, da bom dva tedna miroval.

Ravno ko sem se usedel, pride k meni nek fant iz Trente in mi pravi: “Gospod nunc, gospod nunc! Veste kaj, moja mama je slaba in si želi duhovnika.” Odgovoril sem: “Veste kaj, jaz ne morem, sem invalid.” “Ja jaz sem vam povedal, vi pa kakor veste,” je rekel. Ni mi preostalo drugega, kot da grem spet po svoje skrivenčeno kolo, ga spravim na cesto in se odpravim proti Trenti. Rano sem takrat odprl in še šest mesecev mi je teklo iz nje, preden se je zacelila, za seboj pa je pustila vidno znamenje, ki ga imam še danes. Kasneje sem svojega naslednika vprašal, kako je s tisto mamo in ali je umrl. “Ne ne, ni umrla,” je rekel, “še je živa, še teka okrog hiše.”

 

Kako ste pa takrat otroci gledali na italijansko šolo in okupacijo?

Dojemali smo tisto, kar smo dojemali, vsekakor drugače kot odrasli. Razne italijanske besede smo spačili in prilagodili naši govorici ter se nato smejali na ta račun.

 

Ste kakšno ‘skuhali’ svojim učiteljem?

Spomnim se, da nas je enkrat učiteljica peljala na sprehod in nam razkazovala prebujajočo se naravo in cvetje, ki je takrat poganjalo. Najbolj množično so takrat cvetele marjetice. Kaj je ona razlagala, nas, ‘mulcev’, sploh ni zanimalo. Z drugimi sovrstniki sem se raje podil naokoli in lovil ptičja gnezda. Učiteljica seveda ni bila tako neumna, da tega ne bi opazila. Po vrnitvi v šolo je rekla: “No, zdaj bo pa šel Francek na sprehod in nam bo prinesel šopek ‘prebul’.” Blage veze nisem imel, kaj je to ‘prebula’, ampak ker drugega cvetja ni bilo, sem se odločil, da naberem šopek trobentic, ki so takrat rasle vsepovsod. “No vidiš,” je rekla, ko sem se vrnil, “sem vedela, da si bil ponosen na mojo razlago.” Tako sem jo poceni odnesel.

Enkrat drugič smo pa nekaj ‘ušpičili’, kar je bilo vsaj za žrtev kruto. Učiteljica je imela brata mojih let, ki seveda ni znal slovensko in enkrat smo si ga privoščili. Doma smo imeli ognjišča, na katerih so bili lonci in kotli polni saj. Kot otrokom nam je bila največja zabava, da smo si prste umazali v teh kotlih in potem s sajami podrsali drug drugemu po licu. Ker so bile te saje mastne, se tega zlepa ni dalo odpraviti. Ampak to nam je bilo v užitek. Enkrat smo dobili tega učiteljičinega brata in smo se zmenili, da ga bomo. Namazali smo si roke in ga potem božali ter govorili: “Pizzo senza ridere!”. Tako smo uživali, on pa je bil tako očrnjen, da sam sebe ni mogel več prepoznati. Ko je prišel domov k učiteljici, je ta pomilovala: “Kaj so naredili s tabo?” in ga potem drsala, da je spet prišel k pameti. Ampak zamerila nam ni, to je zanimivo.

No, ta učiteljica je bila zelo pobožna, to moram reči. Vsak dan je hodila k maši. Ravno tiste dni je umrl papež Pij XI.. Imela je radio na baterije in preko njega slišala to novico, ki nam jo je povedala. “To je strašna novica,” je rekla, “papež je umrl. To je ravno tako, kot če bi umrl ‘duče’.” Kaj smo pa mi vedeli o tem ‘dučeju’, razen tega, da je na šolski steni na sredi visel križ, na eni strani je bila slika papeža, na drugi pa njega. ‘Kristus med dvema razbojnikoma’ smo pogosto govorili. Ko so začeli partizani bolj razsajati, je učiteljica pobrala šila in kopita ter se ni nikdar več vrnila, vsaj da bi jaz vedel ne.

Šolska čistilka, ‘bidella’, kot smo ji rekli, je z njo ohranjala redne stike in bila je prepričana, vsaj po njenem pripovedovanju, da je ta učiteljica, ki je kasneje na smrt zbolela, čudežno ozdravela po posredovanju patra Pia. Neke noči naj bi ga videla ob sebi in se naslednji dan prebudila zdrava.

 

Kakšni so vaši spomini na leto 1968? Ste o praški in pariški pomladi slišali zgolj preko časopisov ali se je spremenilo tudi vsakdanje življenje?

Česa posebnega ni bilo čutiti. Vsi so seveda čakali na spremembe in vsaka resnejša zadeva je vzbujala upanje, da bo drugače. Že spor med Titom in Stalinom je v marsikomu vzbudil občutek, da zdaj pa res ne bo več tako kot je bilo. Pa je bilo in še celo slabše.

 

Kaj pa vam po vseh teh izkušnjah pomeni beseda ‘mir’?

Vsi smo živeli v nekem pričakovanju sprostitve, svobodnega dihanja. Mir pomeni, da lahko živiš brez občutka, da ti kdo stoji za vratom in ti prisluškuje, prostost od tega jarma, ki te je nekako tlačil, možnost, da zadihaš in spregovoriš ne da bi se bal, da tega ne smeš reči.

 

Se vam zdi, da danes živimo v mirnem času?

Spričo vsega tega, kar se dogaja v svetu, absolutno ne. Preveč je gorja, ki ga človek ni pričakoval.

 

Gospod Franc Kralj in Jožko Berce, najlepša hvala za sodelovanje in odgovore. Želim vama veliko zdravja in obilo mirnih let!

Slovar tujih in slabše poznanih besed

Scuola elementare – italijansko osnovna šola

Vincere! Vincere! Vincere! E vinceremo in cielo in terra in mare! E’la parola d’ordine, d’una suprema volontà. – Zmagati! Zmagati! Zmagati! In zmagali bomo v nebesih, na zemlji, na morju! To je geslo (naročilo) višje sile. 

Nizza, Savona, Corsica fatal, Malta, beluardo di romanità, Tunisi nostra, sponde, monti, mar, tuona la libertà, la libertà! – Nizza, Savoia, Corsica usodna, Malta, romanski branik, naša Tunizija, bregovi, gore, morje, vse doni, grmi svoboda, svoboda!

Essame d’ammisione – sprejemni izpit

Altoparlanti – zvočniki

Guerra, guerra, guerra! – Vojna, vojna, vojna!

Farovž – župnišče

Alpini – elitna gorska enota italijanske kopenske vojske

Karabinjerji – orožniki (iz italijanskega poimenovanja carabinieri)

Rastrelamento – položaj strelcev

Va, va e prega per il tuo padre. – Pojdi, pojdi in moli za svojega očeta.

Fajmošter – slabšalno župnik

Karta – dopisnica

Nunc – duhovnik

Kamjončin – tovornjak

Štih – šiv

Pizzo senza ridere! – Okras, ne da bi se smejali!

Duče – Benito Mussolini, italijanski fašistični voditelj, pogosto imenovan ‘duce’ (izgovorjava ‘duče’) – voditelj

Bidella – oskrbnica

[Kitici je prevedla Tatjana Kodelja.]